Vem, da bi potrebovala trenutek samo zase, a se (pač) odločim – drugače.

Ker si morda (še) ne upam – ker morda (še) ne zmorem drugače ali – ker preprosto ne zmorem sebe (še) postaviti na prvo mesto, mogoče niti (še) ne na drugo.

A znotraj sebe vem, da želim narediti ta korak – k sebi.

Ker imam dovolj tistega občutka, da venomer ostajam na zadnjem mestu, čeprav moje telo dobesedno kriči in kliče po moji pozornosti.

Morda pa mi je trenutno dovolj lastno zavedanje, da lahko zase poskrbim na način, ki mi je (po)znan in – zame (še vedno) varen.

A ne obstanem.

Zase še naprej delam tiste male korake, ki so dovolj majhni, da ne ogrožajo mojega obstoja in hkrati dovolj veliki, da znotraj sebe vem, da se premikam naprej – po zame drugačni poti.