Realno - iskreno - skrbno
Ne vem, kakšna je tvoja pot.
Četudi bi jo poznala, se namesto tebe ne morem odločiti - kaj je najbolje zate. Ker potem … bi jaz namesto tebe prevzela odgovornost za tvoje življenje. Na tvoji poti sem ti lahko le v pomoč, življenja namesto tebe pa ne morem živeti. Lahko pa se v danem trenutku najbolje odločim zase – kaj mislim, kaj (ob)čutim, kaj potrebujem, kaj lahko (danes) storim drugače - zase. Kdo lahko sprejme odgovornost za moje življenje, če ne jaz sama - zase. V veliko zadovoljstvo pa mi je, če lahko to storim – tudi v odnosu s teboj.
Skrb zase bi osebno opredelila kot negujoče darilo sebi. Skozi življenje se nenehno in predvsem nezavedno učimo, kako pomembno je - da se v naši družbi drugi počutijo dobro. Da smo pridni, spoštljivi, prilagodljivi, da držimo jezik za zobmi ter da ne izrazimo lastnega mnenja - ker se to ne spodobi, ker to (morda) ni primerno niti v družbi zaželeno. S tem zagotovo ni nič narobe - če smo s takšnim načinom življenja notranje pomirjeni. Težava pa nastane, ko zanikanje sebe postane za nas izčrpavajoče, utrujajoče ter nadvse škodljivo za naše lastno psihofizično zdravje. Ko je naša moč usmerjena zgolj v to, da se drugi v naši družbi počutijo v redu, nase pa enostavno pozabimo.
Spomnim se, ko (še) pred leti nisem znala poskrbeti zase na način, da bi se lahko dobro počutila v svoji koži. Moj takratni način skrbi zase je temeljil na umiku sebe pred morebitnimi konflikti, premlevanju in zadrževanju lastnih misli v sebi ter strahu pred izraziti tudi sebe. Zase sem poskrbela na način, da sem skrbela na zalogo, torej v glavi premlevala 100 in eno stvar, ter se na takšen način poskušala zavarovati pred morebitno nevarnostjo, ki se je vse prevečkrat formirala zgolj v moji glavi. Skozi izbrani način sem izvajala nadzor nad svojim življenjem, ki mi je vsaj na videz dajal tisti poznani občutek varnosti. Z lastnim notranjim svetom se žal nisem znala soočiti na sebi prijazen in predvsem zase zdrav način. Boleča ter neprijetna čustva sem znala spretno zakriti in jih preobraziti v masko navideznega zadovoljstva.
A za kakšno ceno? sem zmožna sebe povprašati sedaj. Da sem ostajala v odnosih, iz katerih nisem znala izstopiti, čeprav se nisem čutila slišane in upoštevane. Da sem prikimavala ljudem, s katerimi se nisem strinjala, čeprav mi je telo naglas kričalo, naj spregovorim na glas. Da sem poslušala zgodbe ljudi, ob katerih sem se počutila prazno - ob katerih sem čutila, da preprosto ne sodim (več) v njihov svet doživljanja, a sem vseeno vztrajala, ker drugače (pač) nisem znala.
Dokler nisem stopila na pot, ko sem začela poslušati (tudi) sebe.
Sedaj se dojemam drugače. Ne želim biti več nekdo, ki je zgolj tam za nekoga. Ker je to (pač) tako samoumevno. Ker se tako spodobi in ker je tako prav. Ne. Sedaj si želim biti prisotna v odnosih, kjer se tudi jaz čutim slišano, videno in upoštevano. Sedaj ne želim več zgolj fizično obstajati, ampak se želim izraziti na glas, povedati lastno mnenje brez občutka strahu in tudi (pravočasno) izstopiti iz situacije, ko v sebi zaznam, da je tako zame - najbolje.
Ne glede na leta moje starosti – se iz dneva v dan učim, kako postati boljša oseba sebi - kako poskrbeti (tudi) zase ter kako v skrbi zase ni ničesar napačnega, sebičnega.
Skrb zase. Tako splošna, vsem dobro poznana besedna zveza, a hkrati večini od nas v pravem pomenu besede neznana spregledana a hkrati tako samoumevna.
Na kaj najpogosteje pomisliš, ko pogovor nanese na skrb zase? Je to masaža? Večer ob kozarcu rdečega vina? Dan preživet v spa centru? Večerja v izbrani restavraciji? Nakup modnega dodatka, ki si ga že tako dolgo ogleduješ? (Še eno) prehransko dopolnilo proti stresu? ... Vse našteto je lahko sestavni del skrbi zase, a vendar le majhen delček, ki nas zgolj poboža - od zunaj. A pogosto nam je ravno od tam predstavljena misel, da je skrb zase nekaj, kar si lahko privoščimo (le) z denarjem, z nakupom, torej z nečim, kar lahko sebi ali drugemu poklonimo kot materialno darilo. Drži. A vendar je skrb zase v veliki meri tudi nekaj, česar ne moremo kupiti z denarjem, kar v sami osnovi ni videti niti najmanj privlačno niti enostavno in hkrati od nas terja mnogo energije ter miselnega, telesnega & čustvenega napora.
Hm. Zakaj bi si torej želeli poskrbeti zase na težji način, če zunaj nas obstaja toliko možnosti, da izberemo tisto lažjo, bolj privlačno, po zadnjih trendih izoblikovano novo rešitev zase? Dokler na trg ne pride nova … še boljša, še bolj dodelana rešitev za nas in naše težave, katere želimo na hitro odpraviti.
Skrb zase je za vsakega izmed nas drugačna in edinstvena. Tako kot se jaz in ti razlikujeva med seboj, tako se razlikuje tudi način, kako lahko vsaka od naju poskrbi zase.
Niti ne obstaja točno določen ali tisti univerzalni način, kako lahko poskrbimo zase. Namen, ki se skriva v ozadju skrbi zase je, da sebi in zase namensko izberemo dejanje ali aktivnost, skozi katero poskrbimo za lastno duševno in fizično zdravje. Da prisluhnemo sebi »kaj potrebujemo zase«, ne marketinškim sporočilom »kaj – od zunaj – je najboljše zame«.
In ravno prisluhniti sebi je včasih dovolj – da sebi rečemo da & zase poiščemo tisto nekaj, kar nas lahko podpira & varno neguje na dolgi rok.